Wednesday, November 1, 2017

PISMO DRUŠTVU REŽISERJEV SLOVENIJE



Dimitar Anakiev
PISMO DRUŠTVU REŽISERJEV SLOVENIJE

Spoštovane kolegice in kolegi,

dovolite mi, kot ustanovnemu članu DSR, podati poročilo z družbenim pomenom in tako morda zaključiti diskusije, ki smo jih na forumu DSR imeli leta 2011 in 2012 ob prepovedi predvajanja mojih filmov: Poslednji Žilnik v Kinoteki ob mojem avtorskem večeru, ter Slovenija moja dežela in Normalno življenje na 15. festivalu Slovenskega filma. Isti filmi še danes ne morejo vstopiti v program Kinoteke, obenem o njih ni nobenega zapisa v uradnih publikacijah in tudi ne v knjigah o Slovenskem filmu (Vrdlovca in Štefančiča za primer). „Slovenski film“ torej ni film, ki se ustvarja v Sloveniji, to je politična sintagma, ki jo ustvarja politična elita in člani njenega aparata. Zdenko Vrdlovec je torej imel prav, ko je v komentarju izločanja mojih celovečnih filmov iz 15. FSF (tekst v Dnevniku z dne 24.9.2012) zapisal „Izločeni, zato ker so izbrisani“.

S temo izbrisa sem se v svojem filmskem ustvarjanju začel ukvarjati l.2004 s filmom Rubbed Out, ki je bil prvi slovenski film prikazan na IDFA, potem pa še, dobesedno, po celem planetu (Uganda, New York, Tokio...) in je verjetno najširše distribuiran slovenski film vseh časov, čeprav je sneman brez budžeta in amatersko. Verjetno ugibate, da sem bil za temo zainteresiran zaradi lastne življenske situacije in ne zaradi tega, ker sem nekaj vedel o domobrancih in partizanih v Sloveniji. Spoznanja so prišla po desetletnem ukvarjanju s temo, katere absolutni vrhunec predstavlja film Slovenija moja dežela, rezultat štiriletnega snemanja. Verjetno točno zaradi zelo prepričljive karakterizacije likov in natančnih zaključkov je film izločen iz nacionalnega festivala, programa Kinoteke in vseh nacionalnih seznamov, enako kot Poslednji Žilnik, moj osebni masterpiece na temo kolaboracije in Normalno življenje, igrani road movie, ki v biti samo v eni sceni tematizira izbris, ampak je očitno nedovoljno spoštljivo do „brisalcev“.

Takrat nisem vedel, da sem se s svojim filmskim ustvaranjem znašel na poti silam zgodovinskega revizionizma in še manj sem lahko vedel, da je izbris ključno orodje revizije zgodovine. Posledice, ki jih je to pustilo na moje življenje sem opisal v tekstu Dodatek k bilanci mojega življenja v demokratični Sloveniji: http://dimitarfilmsblog.blogspot.si/2017/10/dodatek-k-bilanci-mojega-zivljenja-v.html

Glavni zaključki v zvezi z izbrisom, so naslednji:

1.Izbris je maščevanje Jugoslovanom za poraz v Drugi svetovni vojni (kjer velja "shortcut" Jugoslovan = komunist)

2.Izbris je poskus revizije zgodovine, ker hoče ustvariti lažni vtis, da Slovenija ni nastala v Drugi svetovni vojni s pobijanjem fašistov in njihovih slug, temveč je nastala v devetdesetih s pobijanjem (brisanjem) Jugoslovanov (komunistov). Ravno zaradi tega (lažne državotvornosti) je izbris še vedno "nedotakljiv" in zato izločujejo filme iz programov če je le en stavek v njem nespoštljiv do izbrisa.

S temi zaključki končujem svoje filmsko raziskovanje teme izbrisa. Za morebitna vprašanja sem vedno odprt.

Tuesday, October 31, 2017

DODATEK K BILANCI MOJEGA ŽIVLJENJA V DEMOKRATIČNI SLOVENIJI

Dimitar Anakiev, foto: Urška Đukić (snemanje filma Normalno življenje)

Dimitar Anakiev
DODATEK K BILANCI MOJEGA ŽIVLJENJA V DEMOKRATIČNI SLOVENIJI

A) 17 let sem živel brez dokumentov, kot izbrisana oseba (od 1992 do 2009)

B) Prepoved nacionalnega predvajanja mojih treh celovečernih filmov, in sicer:

-Poslednji Žilnik (2007, 61 min), tematizira sodelovanje četnikov z naciji-fašiti v Srbiji skozi zgodbo zaklanega slovenskega partizana Konrada Žilnika, očeta Želimirja Žilnika (nastopa tudi Želimir Žilnik).

-Slovenija moja dežela (2012, 51 min), tematizira izbris Jugoslovanov iz uradnih knjig Slovenije (zgodba Nisvete in Irfana).


-Normalno življenje (2012, 86 min), ki se ukvarja z medgeneracijsko sebičnostjo (igrajo Primož Ekart, Iva Babić, Marko Simčič, Walter Dragosavljević Rutar, Aca Todorović, Irfan Beširević, Petra Petan in drugi...)

C) Anuliranje dveh medicinskih specializacij:

-Javno zdravje, sem specializiral na Vojaški medicinski akademiji (VMA) v Beogradu, takratni Zavod za varovanje zdravja Slovenije ni dovolil verifikacije zaradi "zelo različnih programov"

-Specializacijo iz NMP so mi zavrnili na Zdravniški zbornici Slovenije, čeprav sem izpolnil vse formalne pogoje - na podlagi tega, ker sem delal v JLA ( "pogoj", ki ga ni bilo v javnem razpisu)

Če drži Žilnikova trditev, da stroški enega celovečernega filma, po vloženi energiji in materialu, ustrezajo izgradnji ene hiše, to pomeni, da so me slovenski demokrati v filmski industriji oškodovali za tri hiše, slovenski demokrati v Zdravniški zbornici pa so me oškodovali za vsaj dve hiši (specializacija ustreza vsaj eni hiši). Skupaj 5 hiš škode, pripomnil bi pa tudi, da mi očitno hočejo na nezakonit način onemogočati delo v Sloveniji, podobno prejšnjemu nezakonitemu izbrisu (de facto mi zanikajo pravico do življenja). Če tem hišam dodamo še dve v Srbiji (mojo dediščino), ki sta propadli v času mojega življenja brez dokumentov, je grobi izračun škode, ki so mi jo namenoma in nezakonito povzročili demokrati v Sloveniji natanko 7 hiš. Tisto "drobno" škodo, kot so izgubljene plače, in raznih stroškov, ne upoštevam - hiša časti, ali pa psihološke težave in obremenitev družine...

Ne vem, kdo je dobil mojih sedem hiš? Ali so to Trump, Obama in Merklova ali pa so v žepu nekaterih lokalnih demokratov? V bistvu je moj primer tipičen, kako demokrati zlorabljajo moč države. Živela demokracija!

Thursday, June 1, 2017

ODGOVOR GOSPOĐI BRNARDIĆ




Hvala za odgovor,

Mi se običajno ispričavamo na EU i druge više sile, zato što nemamo vlastitih iniciativa i stališča. Danas raditi teme koje je radio Žilnik (moj dragi prijatelj) je absurd. Ja mislim, da Vi morate upozoriti na absurdnost komisiju EU čiji ste član a ne nama nametati njihovu volju. Sigurno je Belgijancima, čiji je kralj nekažnjeno pobio 15 miliona crnaca, tema anti-socializma veoma zanimljiva, ali nama je zanimljivije pobijanje crnaca, jer njihovi potomci sad beže kod nas i traže da ih primimo. Eto vidite. O tome se radi. Ali, razumem, oni plaćaju, mi izvršavamo. 
Ja bih se odmah javio da radim film o Kongu, ako budu dali novac. I to za male pare bih radio, socialistički. Prdložite im molim. A ako su protiv socializma neka daju velike pare, prihvatiću.

Srdačan pozdrav,
Dimitar Anakiev



Poštovani kolega Anakiev,
zahvaljujem Vam na promptnom odgovoru i razumijem Vašu primjedbu kao i suvremene probleme na koje nailazite, ali ovaj projekt je Europska komisija zamislila kao kulturnobaštinski projekt u kojem povjesničari otkrivaju i povezuju građu u raznoraznim zbirkama razbacanim posvuda po Europi i svijetu koje su do sada bile nepoznate i za koje nije postojao veći  interes. Filmsku građu mi promatramo kao materijalnu kulturu i odraze vremena koje obrađujemo i to vrijeme želimo prikazati široj javnosti. Povijest je povijest, ne možemo je učiniti aktualnijom nego što je. 
Srdačan pozdrav
Teodora Shek Brnardić




Gospođo Brnardić,

tema otpora socijalizmu je aktualna kao lanski sneg. Vi bi ste morali sada podržavati teme otpora kapitalizmu, rasizmu, fašizmu... to su aktualne teme.

Meni su u Sloveniji cenzurirali u zadnjem desetleću tri celovečernja filma: Poslednji Žilnik, Slovenija moja dežela i Normalan život (nisu smeli biti puštenu na Nacionalnom filskom festivalu, a jedan od njih ni u kinoteci), a ima i drgih autora sa centurisanim fimovima...
a vi sad govorite o otporu socijalizmu. Molim Vas lepo! Čovek bi rekao "svašta". Molim Vas budite ozbiljni i šaljite pisma koja odgovaraju vašoj funkciji.

Srdačno,
Dimitar Anakiev






Poštovani,


javljam Vam se kao nacionalna koordinatorica na EU projektu "COURAGE-Kulturna opozicija: razumijevanje kulturne baštine neslaganja" (više na hr.cultural-opposition.eu) u okviru programa Obzor 2020 koji se - kao što to naziv govori - bavi povezivanjem zbirki koje sadrže građu vezanu za teme kulturne opozicije u doba socijalizma. Glavni cilj projekta je stvaranje mrežnog registra u kojem bi podaci o svim ovim zbirkama u privatnom ili javnom vlasništvu bili na jednom mjestu i dostupne širem krugu korisnika. Projekt provodi konzorcij sastavljen od dvanaest partnera pod koordinacijom Mađarske akademije znanosti i umjetnosti, a u Hrvatskoj je partner Hrvatski institut za povijest. Slovenske zbirke također su uključene u obradu.

U sklopu jednog radnog paketa imamo predviđen i međunarodni filmski festival COURAGE-PAREVO koji bi prikazivao dokumentarne filmove povezane s glavnom temom projekta, pa bih Vas molila da distribuirate ovaj otvoreni otvoreni poziv među Vaše članove koji bi mogli u svom opusu imati filmove na tu temu. Filmovi ne moraju biti samo novije produkcije, već se mogu natjecati i neki stariji tzv. "bunkerirani" dokumentarni filmovi iz vremena socijalističke Jugoslavije.

U prilogu Vam šaljem informacije o rokovima i obrasce za prijavu filmova, kao i kratku brošuru o samom projektu.
-na Facebook stranici projekta "Courage-povezivanje zbirki".
U nadi da će biti interesenata za ovaj poziv, zahvaljujem na suradnji!
S poštovanjem,
dr. sc. Teodora Shek Brnardić, nacionalna koordinatorica

Friday, January 27, 2017

KIRNOVA SPRAVA, premiera



Sinopsis: Ustna zgodovina Slovenije. Okupacija od strani nacizma in fašizma. Vloga katoličke cerkve. Pričevanje Staneta Kirna o internaciji v taborišče na otoku Rabu 1942 in političnem aktiviranju v partizanski enoti po kapitulaciji Italije 1943 leta. Mnenja naključnih Ljubljančanov.
(Synopsis: Oral History of Slovenia. Occupation by Nazism and Fascism. Role of Slovenian Catholic church. Testimony of Stane Kirn of internment in concentration camp on the island of Rab in 1942 and later political activation in the partisan unit after the capitulation of Italy 1943. Opinions of citizens of Ljubljana)

Film by Dimitar Anakiev
210 minutes

PREMIERA:
Kino ZAP, Radovljica, Na Mlaki 1 B
sobota 28.01.2017
Ob 19:00 uri

Produkcija ZAP
v sodelovanju z RTV SLO
in ZRC SAZU

Production: ZAP (Zavod Anakiev Produkcija)
Co-production: RTV Slovenia and Research Center of Slovenian Academy of Science

Scenarij/Script: Oto Luthar and Dimitar Anakiev
Režija/Director: Dimitar Anakiev
Kamera/Photography: Srdjan Vrebac
Ton/Sound: Dimitar Anakiev
Postprodukcija/Postproduction: Nemanja Babić
Glasba/Music: Jeff Cairns
Ilustracije iz taborišča/Ilustrations from the camp: Slavko Hotko


Producent/Producer: Alma Anakieva
ZAP  © 2015

YouTube: https://www.youtube.com/watch?v=c_9U0QpzEgk&t=203s

Tuesday, January 10, 2017

ŽIVLJENJE BREZ MLADOSTI, film Dimitra Anakieva, premiera



ŽIVLJENJE BREZ MLADOSTI (Life Without Youth)
Pričevanje Staneta Kirna (Testimony of Stane Kirn)

Sinopsis: Pričevanje Staneta Kirna o internaciji v taborišče na otoku Rabu 1942 in političnem aktiviranju v partizanski enoti po kapitulaciji Italije 1943 leta.
(Synopsis: The testimony of Stane Kirn of internment in concentration camp on the island of Rab in 1942 and later political activation in the partisan unit after the capitulation of Italy 1943.)

Film by Dimitar Anakiev
50 minutes

PREMIERA:
Kino ZAP, Radovljica, Na Mlaki 1 B
sobota 14.01.2017
Ob 18:00 uri

Produkcija ZAP
v sodelovanju z RTV SLO
in ZRC SAZU

Production: ZAP (Zavod Anakiev Produkcija)
Co-production: RTV Slovenia and Research Center of Slovenian Academy of Science

Scenarij/Script: Oto Luthar and Dimitar Anakiev
Režija/Director: Dimitar Anakiev
Kamera/Photography: Srdjan Vrebac
Ton/Sound: Dimitar Anakiev
Postprodukcija/Postproduction: Nemanja Babić
Glasba/Music: Jeff Cairns
Ilustracije iz taborišča/Ilustrations from the camp: Slavko Hotko

Producent/Producer: Alma Anakieva
ZAP  © 2015

Youtube:  https://youtu.be/AWpfmFdTL7Y

Saturday, February 20, 2016

Tuesday, March 24, 2015

VOICE OF YOUNG PEOPLE FROM THE MARGIN OF THE WORLD

Dimitar Anakiev

VOICE OF YOUNG PEOPLE FROM THE MARGIN OF THE WORLD




I met Elena Avdija in September 2014 during a film festival in Brest, France. She was presenting her documentary film „Do you like it better here or there?“ about young Albanians from Kosovo who were forced to leave Kosovo during the repression of Milošević regime. This film speaks from her experience and presents a foundation of Elena's authors interest. The thematic frame is broad, universal and contemporary, it includes topics like: relation to the tradition and modernity, dilemmas between ethnocentrism and multiculturalism, drama of contemporary identity for young people and role of individualism within the traditional society. She approaches these topics through the collective memory of ethnical violence, wars and exile from the post­ Stalinist Balkans which are very similar to the stories of other neo-­colonial provinces of the contemporary world: Palestine, Syria, Ukraine etc. In that way author's voice of Elena Avdija is not only a voice of a young woman from Kosovo living in Western exile but it represents a voice of the young people from margine of the world. She reached the universality of her artistic language through uncompromising commitment to the truth, not afraid of open conflict with social norms. It is interesting that her film “Do you like it better here or there?” is shown on the both sides of recent ethnic war (Kosovo and Serbia) causing great interest and serving as a critical intercultural bridge. In today contemporary world we need more and more such bridges that offer social dialogue and open facing of the problems.


With no doubts Elena Avdija is an author with bright future. That is not only because of her social intelligence and artist talent but chiefly because of her author's courage and readiness to face open social problems crossing the borders of political taboos. As an author she doesn't make any compromise with the messages of her work. She openly defends multiculturalism and open society, communication between social groups in circumstances of war and post ­war hate; she is also ready to publicly discuss and defend her standing points related to her artistic work. In Brest she participated in discussion after the screening of her film with great passion and dedication. She is an artist with clear mission after the very fist step.

I think such authors like Elena Avdija must be recognized and supported by progressive social forces. I warmly recommend her work. As the editor of Post Yugoslav Black Wave program at Belgrade Short and Documentary Film Festival 2015 I included her film in our program as one of the most promising film authors of the Balkans and I look forward to seeing her new works.