DSR-Tretja diskusija

PISMO OD 16.05.2009, 14:02

Lep pozdrav Martin in vsi ostali,

osebno menim, da pri Pelkovi izjavi ne gre za afekt, temveč za uveljavitev normativnega sistema: samo tisti, ki nosijo materijalno odgovornost so lahko partnerji ministrstvu.
To smo slišali še parkrat in to je narava sistema v katerem je vrednota denar, ne pa človek. Avtorji smo pa samo ljudi, nič drugega, torej vredni le pravice na glas, ki ni obvezujoč.

Tvoja drža pri celi zadevi je pozitivna in legalistična, dobronamerna in zasluži spoštovanje in podporo. Kot predsednik DSR tudi ne moreš drugače. Težko je namreč verjeti, da
"legalističnost" ni dobra osnova za delo. Le da v demokracijah zakoni, torej legalističnost, prihajajo skozi borbo mnjenj. Jaz tukaj ne vidim da bi se o zakonih po katerima se uveljavlja
filmsko življenje javno debatiralo. Predvsem pa ne v stroki. Prihajajo iz vrha, od oblasti same, skriti v ocene različnih Modota, komisij in inštanci. V temu je problem: kako približati
mnenje "naroda" oblastnikom, kako naterati oblast da te posluša pri ustvarjanju zakonov. Te je težko politično delo, ki bazira na moči, naša edina moč je v povezovanju, torej jo ni,
ker se ne moremo povezati. Jasno je tudi zakaj se ne moremo povezati.

Če prav razumem dogajanja v slovenskem filmu, v teku je proces tajkunizacije, podoben tistemu, ki se je zgodil v širši družbi. Ko se ustvarijo filmski Šroti i Bavčarji, sklad bodo
ukinili ker domači tajkuni bodo tržno relevantni, mi vsi drugi pa njihovi delavci. To je scenarij za filmski Merkator, oziroma Tuš...itn. Vemo, da je narod v tišini podprl ta proces v
družbi, ga omogočil, tako kot mi zdaj. Narod zdaj nerglja po raznih internetnih forumih. To pravico mu dovolijo, kot ventil, seveda.

Iluzija "družbe" (ali oblastniške laži) da bodo Šroti in Bavčarji slovenski kapitalistični steber je enaka iluziji (laži) da bodo filmski Šroti in Bavčarji steber slovenskega filma.
Le kakšna jadrnica bo več v laguni. Ampak, to nam je kot kaže vsoda. Janezova dijagnoza "wannabe" je izredno natančna. Par naših "nobody" hoče biti "somebody". Za to jim treba
davkoplačevalski denar. Zakon jim to omogoča... Legalizem, tra, la, la... Seveda se Pelko hoče pogovarjati samo sa jadrničarji. Zakon mu to nalaga.

Parodoks je, ampak je avtor bil bolj spoštovan v obdobju Leonida Brežnjeva kot danes.

PS.. Ne bi rad negativno končal to analizo, ki hoče povedati naslednje: iztopiti čim prej iz meglic uzvišenosti "avtorstva" in "stroke" in razumeti svoj položaj kot položaj
navadnih delavcev. Torej iz strokovne organizacije prestopiti v sundikalistično, in če treba pristopiti Semoličevem sindakatu, ali katerem koli ( če se sami ne znamo
sindikalno organizirati in braniti ). Naše diskusije imajo izrazito sindikalni karakter, ni mi uspelo izslediti nobeno estetsko ali strokovno raspravo. Čim prej se dotaknemo
tal bo boljše. Janezova ideja o organizaciji filma kot gledališča je najboljši možni predlog za ohranitev "nacionalne kinematografije", ampak dvomim da bo zaradi prej
omenjenih interesov realizirana. Ne bom več tratil vašega časa...
Lep pozdrav, Dimitar

DSR-Dve diskusiji ali avtorstvo v zoni somraka

Na sliki levo: slovenski režiserji na osnivački skupščini DSR.


Naslednje dve diskusiji v obliki pisma sem naslovil na mailing listo Društva režiserjev Slovenije (DSR) v sklopu diskusije o mestu režiserja v sistemu vrednod v Sloveniji danes. To diskujo sta podprla Janez Lapajne in Maja Weiss, ostali so bili tiho.

PISMO OD 12.5.2009, 13:30
...Kar se tiče prvega vprašanja: mesta režiserja v sistemu vrednot, je seveda zadeva veliko bolj kompleksna.
V biti gre za temeljno vprašanje pomena sintagme "nacionalna
kinematografija". Za FSRS je nacionalna kinematografija le lokalna, pomanjšana, verzija tržno naravnane kinematografije. To je seveda laž in hinavščina na katero se ne reagira. Tako je zelo razširjena praksa lažnih predstavljanja: budžetski filmi se predstavljajo kot tržne uspešnice (sic!). Če je producent ali režiser tržno naravnan in uspešen potem je budžetsko financiranje čista kraja davkoplačevalskega denarja (kaj če bi iz budžeta financirali, na primer, porno industrijo ?) To seveda ni tako, in zato je aplikacija numeričkih ocen, tržnih kriterij itn. popolnoma nesmislena, lažna, in kar je bistveno-kontraproduktivna.
Jaz ne vem od kod mandat FSRS za aplikacijo principov (očitno doma lažnih) in postulatov filmskega trga?
Ne vem ali se je o tem kdaj javno raspravljalo in ali je izdelana nacionalna filmska strategija ? Če je, potem je vprašanje kdo ju je izdelal in ali je DSR sodeloval pri tem ?
Vsi visimo na budžetu hlinimo pa kapitalistične orgazme in dodelujemo (lažne) principe trga v slovenskem filmu.
Osebno menim, da to ni delo DSR. Vidim pa vlogo DSR v borbi za vrednote, v ukazovanju na nesmislenost (in škodljivost po lastne vrednotne ) tržnega sistema, v definisanju pomena "nacionalne kinematografije" (lahko bi sprožili javno raspravo o tem, kot rečeno, sploh ne vem ali se je o temu raspravljalo...). Skratka, zdi se mi da DSR še nije začel opravljati svojega dela... Ker je mlada, šele formirana organizacija, in ker se družbene vrednote v katerih delujemo šele pošteno razkrivajo. Ampak že na prvi pogled je jasno, da FSRS ne potrebujemo kot dodatni,
(odvečni), instrument tržnih vrednot. Kot tržni "umesnik" FSRS ne more biti drugo kot sredstvo manipulacije in inštitucija za ohranjevanje privilegij. Prej narobe: FSRS bi moral
ščititi domači film od vrednot trga. Tako da bo režiser lahko izbiral svojo pot med nacionalno kinematografijo in tržno kinematografijo. Koprodukcije so pa nekaj drugega.

Ideja za poseben debitantski natečaj se mi zdi odlična.

Dimitar Anakiev


PISMO OD 14.5.2009, 16:09
Hotel bi samo še opozoriti na diskriminacijo "low-budget" produkcije, ki ne samo da ima ta problem, ker nima denarja, temveč se "po kapitalistično" (kvazi-tržno) izrinja iz lokalnega
filmskega prostora kot manj vredna, samo zato ker ni narejena "za velike pare".

Torej, denar je pri nas "estetski kriterij".

Primer mojega filma Rubbed Out (Zradirani) je dovoljoj dober: par dni nazaj je bil prikazan na Doc Europa u Lisboni, kot uradni predstavnik Slovenije, ne da bi ta novica bila objavljena
kjerkoli, predvsem pa ne na portalu FSRS. Že prej so temu filmu bili zamolčani IDF Amsterdam, Jereven, Kampala... V Sloveniji se nič ne ve o tem (Istočasno se obešajo na velika zvona filmi za katere se porabi ogromno denarja, pristanejo pa na približno istem številu festivalov in nagrad, kot tisti narejeni za skromne vsote. Le da se za te festivale in nagrade ve, ker seveda nekaj stanejo)

Iz istega razloga (low-budget) je bil zavrnjen za predvajanjenje na 10.FSF moj film "Srbski žeblji", pozneje zmagovalec DokMa, nagrajen še na Aster festu ( Lordan Zafranović predsednik žirije), prikazan na ZagrebDox-u in še 10 drugih festivalov. Za slovenske povzpetniške filmske standarde pa ni bil dovolj dober.

Nagrade za film na zadnjem FSF pa su bile tudi za "producentski standard" - torej za denar. Kam to vse pelje ? Zaenkrat lahko le vpozorim, da v slovenskem filmu že vlada javna in
odprta diskriminacija na podlogi denarnega vložka. Ni seveda težko zaključiti, zakaj je temu tako.

Dimitar Anakiev

DOC EUROPA ali Zakaj pri nas ni temu tako?

Sredi aprila sem prijel vabilo iz Apordoc (Associação pelo Documentário, oziroma Portuguese Documentary Association ) za moj film Rubbed Out, katerega so želeli prikazati na festivalu Doc Europa v Lisboni. Presenečenje, ker je Rubbed Out film iz 2004, torej festivalski rok vporabe mu je pretekel. Nič za to, Portugalci se ne menijo za konvencije, hoćejo ga na festivalu. Ok, pomislil sem in naenkrat začutil veter svobode. Zakaj pri nas ni temu tako? Potem so prišli prazniki, pokazalo se da je beta, ki sem jo odposlal, brez angleških podnapisov. Nič za to. Z DVD-ja so naredili master in ga presneli na beto. Predvajali film brez težav. In še zahvalili so se, poslali mi katologe in mojo beto po TNT-ju nazaj. Ah, kako sprošćeno in normalno. Za kaj pri nas ni temu tako?