Vodilna estetika socialistične (stalinistične) družbe je bil "socialistični realizem". Tako kot mnoge druge stalinistične družbene paradigme tudi "socialistični realizem" ni bil takšen, kot se je predstavljal. Čeprav je razglasil "realistični" slog, ki temelji na dejstvih in marksističnem načinu razmišljanja, ki prinaša družbeno kritiko, je bil pridevnik "socialistični" dvoumen, zato je namesto marksistične kritike socialistične družbe dejansko prinesel primat stalinističnemu dogmatizmu, ki je popolnoma prevladoval dejstva in prinašal "družbeno lakiranje" za potrebe vladajočega aparata, zato je bila umetnost staljinizma v svojem bistvu laž, značilna za meščansko umetnost. V sovjetskem filmu se je to še posebej pokazalo v žanru vojnega filma, ki je zelo hitro postal "socialistični Hollywood", in deloval zelo podobno kot ameriški vesterni ... Eden od motivov za snemanje filma Poslednji Žilnik je bilo soočenje z miti o Narodno osvobodilni borbi (NOB), kot je prikazana v jugoslovanskem filmu, in želja po analitično-kritičnem pristopu k temi NOB z ugotavljanjem dejstev. Zdi se, da sta avtorju in ekipi Anakiev Production tako dobro uspeli v svoji nameri, da se je Želimir Zilnik, eden glavnih likov - filmski avtor, ki je začel kot kritični filmski ustvarjalec in se kasneje preusmeril v profesionalno filmsko ustvarjanje blizu anarhistične ideologije - kot kaže zbal kritičnosti tega filma in se je znašel med tistimi, ki niso želeli njegove široke distribucije. Žilnik nikjer v svojih intervjuih in tekstih ne omenja film Poslednji Žilnik, in se tudi ni strinjal, da bi se predvajal v Beogradu v Centru za kulturno dekontaminacijo Borke Pavičević, četudi je projekcija že bila dogovorjena. (Dimitar Anakiev)
Posts
