Govorimo o filmskem jeziku Dimitra Anakieva
Razkrivanje režiserja v aktivističnem dokumentarcu
Dimitar Anakiev se je s svojima dokumentarcema Amigo (2003) in Državljan A. T. (2010) dotaknil družbenih problematik, zaradi česar lahko njegova dela razumemo tudi kot aktivistična. V kratkem filmu Amigo Anakiev prikazuje Walterja Dragosavljevića Rutarja alias Amiga, zapornika, pesnika, »odkritosrčnega kriminalca«, ki govori svojo življenjsko zgodbo ter razlaga svojo etiko. Državljan A. T. je film, ki se loteva teme izbrisanih prek borca za njihove pravice Aleksandra Todorovića, ki je bil tudi sam izbrisan. Dokumentarci Dimitra Anakieva torej izhajajo iz družbeno realnega, pri čemer pa Anakiev uporablja tudi določene postopke, ki so izrazito avtorski in ki nam pomagajo razumeti portretirance ne samo kot družbena bitja, ampak kot posameznike znotraj družbe.
V Državljanu A. T. se nam prek pričevanj kolegov Aleksandra Todorovića razkrivajo ne samo boj za pravice izbrisanih, ampak realni učinki, ki jih ima ta boj na zasebna življenja. Tako med drugim Anakiev ponudi dolg kader pogovora, ki ga imata Irfan Beširević in Nisveta Lovec na zadnjih sedežih avtomobila, s katerim se vozita do Todorovića, ki se je v tistem trenutku nahajal v psihiatrični ustanovi. V tem pogovoru se razprejo različne dimenzije tega, kako je boj za izbrisane učinkoval na njuna življenja, kakšna stališča zavzemata do tega in kako je ta boj učinkoval na Todorovićevo družino. Prav zaradi tega je toliko bolj presunljiva nekajminutna sekvenca, ki jo med filmom uvede Anakiev: gre za družinske fotografije Todorovićevih, ki jih pospremi glasba Bachovih Brandenburških koncertov, kar v filmu, kjer ni prisotne druge glasbe, še toliko bolj izstopa. Če si recimo poskušamo predstavljati, da fotografije spremlja glas v offu, se bodo najbrž zdele veliko bolj »realne«; tako pa znotraj filma, pospremljene z Bachom, delujejo kot nek drug svet: svet običajnih družinskih pripetljajev in druženj, ki lahko obstaja znotraj določenih družbenih pogojev, tj. zagotovljenih osnovnih človeških pravic (pravica do bivališča, do izobraževanja, do opravljanja službe ...) – pravic, ki so bile Todoroviću in ostalim izbrisanim odvzete.
V Amigu Anakiev doseže drug pogled v osebnost osrednjega portretiranca Rutarja: ta govori o pretepu, v katerega je bil vključen, da bi zaščitil žrtev, a je na koncu sam dobil zaporno kazen. Njegove pripovedi Anakiev nekajkrat podloži s fotografijami Brucea Leeja, s čimer ponazori Rutarjevo dvojnost: po eni strani pravičniški etos, po drugi strani tudi to, kako se je Rutarjevo videnje tega etosa realiziralo v dejanski družbi. Vse to je še poudarjeno v sekvenci, ko Rutar v offu pripoveduje, medtem ko Anakiev prikazuje v zrcalih pomnoženo Rutarjevo figuro, ki v abstraktnem, temnem prostoru izvaja razne figure in udarce borilnih veščin. Prav te režijske poteze služijo kot Anakievo videnje Rutarjevega notranjega sveta onkraj tega, kar pove sam portretiranec, obenem pa poglobijo portret, kot ga ne bi mogle nobene besede, ki bi jih izrekel portretiranec.
Prav v obeh omenjenih spojih glasbe/glasu in podobe dokumentarni filmi Dimitra Anakieva postajajo izrazito avtorski, saj s takšnimi prijemi tudi sam postane viden kot režiser. S filmskimi sredstvi obenem podaja nek svoj komentar, po drugi strani pa gledalcem ponudi občutek, da so se jim portretiranci razkrili v neki temeljni osebni dimenziji. Morda je prav to trenutek, ko lahko aktivistični dokumentarec nagovori kogarkoli, ne glede na to, kako bliz u ali daleč so mu določene tematike.
(Robert Kurent, v Baza slovenkih filmov, FB, 29.11.2022)
Posts