Dimitar Anakiev
Tolminci-prvi slovenski
film, ki je osvojil internet
(V enem tednu si je več kot 1500 ljudi
na spletu ogledalo film Tolminci)
Spomnim se predavanja profesorja Igorja
Koršiča na festivalu dokumentarnega filma DokMa pred petimi leti v
Mariboru o internetu kot prihodnosti dokumentarnega filma. Takrat se
mi je ta trditev zdela precej neutemeljena, danes pa poročam o
svojem filmu Tolminci, ki ga je po pičlih treh dneh internetnega
življenja videlo več kot 1100 ljudi (to se je sovpadalo s
slovenskim kulturnim praznikom 2012, kar nam je dalo za misliti, da
so ravno Tolminci glavni kulturni dogodek leta 2012 v Sloveniji),
zdaj, po enem tednu, pa število gledalcev presega 1500 ljudi. Po
treh dneh so se Tolminci poleg originalne objave na YouTube znašli
tudi na internetni strani Tovarne Rog in na straneh nekaterih
blogerjev, a je pri njih število gledalcev naraščalo precej
počasneje kot na originalni strani.
Razlog za to poročanje seveda ni samo
kvantitativne narave. Kot pri vsakem novem fenomenu tudi fenomen
internetnega uspeha Tolmincev odpira nekatera vprašanja in meče luč
na določene stereotipe-nekatere trditve se potrdijo, druge ovržejo.
Očitno se je Koršičeva prerokba o bodočem pomenu internetnega
medija za dokumentarni film pokazala kot utemeljena. Na tem mestu
lahko dodam vprašanje: zakaj samo dokumentarni film? V Afriki, kjer
niso zgrajeni komercialni sistemi, ki se jim pravi “kinematografi”,
je internet že dandanes glavni medij za objavo filmov. Na primer,
vse igrane celovečerce znanega afriškega režiserja Ousmana Sembèna
najdete na YouTube. Ousmane Sembène je trdil, da dela filme za
Afričane in ne za Evropejce in Američane (torej ne za trg!) zato
večina njegovih filmov na internetu nima angleških podnapisov, kar
ne pomeni, da imajo malo število gledalcev, temveč le to, da ti
gledalci očitno ne prihajajo iz skrbno dizajniranih tržnih niš
temveč so preprosti entuziastični ljubitelji filma.
Internetni uspeh Tolmincev postavlja
pred dejstvo nekatere zelo odomačene stereotipe. Morda je najmanj
pomembna ugotovitev, da predpotopni nacionalistični stereotip o
literarno-gledališkem značaju slovenske kulture ne drži. Dejstvo,
da je ravno na kulturni praznik več kot tisoč Slovenk in Slovencev
brskalo po internetu, da bi si ogledalo dokumentarni film, govori o
tem kako podcenjujoča je elitna kultura do svojega naroda. Ta narod
je razumljen le kot gruča davkoplačevalcev, ki vzdržuje svojo
elito in nič več. V tem smislu je internet nevarno polje svobode,
ki lahko spreminja predsodke. Ali se bo tehnološka revolucija
nadaljevala tam kjer se je ustavila socialna revolucija?
Še bolj pomembno se mi zdi soočanje s
komercialnimi stereotipi med katerimi je posebej nevaren, trdoživ in
odomačen mit o tehnični brezhibnosti izdelka. Petdeset let
po znanem klicu Françoisa
Truffauta: “Treba je prenehati z mojstrovinami...”,
ki je odprl polje humanizma v takratnem francoskem filmu in ustvaril
eno od najbolj ustvarjalnih poglavij v zgodovini filma, se je
komercialno načelo tehnične brezhibnosti spet uveljavilo kot
odločilno in skupaj s komercialnimi rituali, kot so podelitve zlatih
rol in podobne pridobitvene akrobacije zasužnjilo film in ga iz
umetnosti spremenilo v postransko obrtniško dejavnost (ki, vsekakor
ne more biti hrbtenica nacionalne kulture). In kaj je s tehnično
brezhibnostjo internetne predstavitve Tolmincev? Za film SD kvalitete
dolžine 41min in 39 sekund bi bilo potrebno izdelati mp4 kompresijo
velikosti 2,72 GB, da bi kvaliteta predvajanja na internetu bila
profesionalna. Za objavo fajla velikosti nad 2GB se mora plačati,
zato smo se mi odločili za brezplačno verzijo. Objavili smo fajl
velikosti samo 117,7 MB kar je približno 250 krat slabše od
profesionalnega standarda, torej: zelo amaterska kvaliteta.
Pomembno je, da amaterska kvaliteta predvajanja ne vpliva na
gledanost Tolmincev in kar je paradoks, morda celo pomaga k večji
gledljivosti, kajti koliko gledalcev ima na svojih računalnikih res
profesionalne pogoje za gledanje filma? Vredu, profesionalna
kvaliteta sigurno ne bi bila moteča ampak gledalcu je, v nasprotju z
vladajočo ideologijo trga, očitno bolj pomembna vsebina filma kot
forma predvajanja.
Morda še najbolj pomembna ugotovitev:
distribucija Tolmincev je potekala brez reklame! Po objavi filma na
YouTube sem link obznanil na svojem Facebooku in ga odposlal znancem.
Vse ostalo se je dogajalo nenadzorovano, samo po sebi. Naenkrat sem
ugotovil, da je števec obiskov ponorel in da se za film Tolminci
dogajajo pomembne stvari. Distribucija je torej potekala od
roke do roke: nekomu je film bil všeč in ga je priporočil
prijatelju itn. Tovrstno dogajanje so potrjevala pisma, ki sem jih
začel dobivati. Torej ni točno, da se mora film prilagajati
komercialnim standardom, da bi dobil publiko.
Z drugimi besedami: napačno je
tolmačenje (in politika vodenja filmske industrije), da se mora film
komercialno prilagoditi trgu (kar prevedeno pomeni: ponižati na nivo
nizkih strasti), da bi ga širši krog gledalcev sprejel. To je morda
najbolj pomembno sporočilo internetnega uspeha filma Tolminci. Temu
zaključku lahko pridružimo številne druge, kot recimo, da je
internet očitno pomemben medij tudi za majhne narode, da je internet
pomemben ne samo kot sredstvo globalne povezave temveč je pomemben
tudi pri obračanju k lokalnemu, torej svojemu gledalcu itn.
TOLMINCI na YouTube:
FACEBOOK Tolminci-kulturni dogodek 2012:
Posts
No comments:
Post a Comment