Dimitar Anakiev
PISMO DRUŠTVU REŽISERJEV SLOVENIJE
Spoštovane kolegice in kolegi,
dovolite mi, kot ustanovnemu članu DSR, podati poročilo z družbenim pomenom in tako morda zaključiti diskusije, ki smo jih na forumu DSR imeli leta 2011 in 2012 ob prepovedi predvajanja mojih filmov: Poslednji Žilnik v Kinoteki ob mojem avtorskem večeru, ter Slovenija moja dežela in Normalno življenje na 15. festivalu Slovenskega filma. Isti filmi še danes ne morejo vstopiti v program Kinoteke, obenem o njih ni nobenega zapisa v uradnih publikacijah in tudi ne v knjigah o Slovenskem filmu (Vrdlovca in Štefančiča za primer). „Slovenski film“ torej ni film, ki se ustvarja v Sloveniji, to je politična sintagma, ki jo ustvarja politična elita in člani njenega aparata. Zdenko Vrdlovec je torej imel prav, ko je v komentarju izločanja mojih celovečnih filmov iz 15. FSF (tekst v Dnevniku z dne 24.9.2012) zapisal „Izločeni, zato ker so izbrisani“.
S temo izbrisa sem se v svojem filmskem ustvarjanju začel ukvarjati l.2004 s filmom Rubbed Out, ki je bil prvi slovenski film prikazan na IDFA, potem pa še, dobesedno, po celem planetu (Uganda, New York, Tokio...) in je verjetno najširše distribuiran slovenski film vseh časov, čeprav je sneman brez budžeta in amatersko. Verjetno ugibate, da sem bil za temo zainteresiran zaradi lastne življenske situacije in ne zaradi tega, ker sem nekaj vedel o domobrancih in partizanih v Sloveniji. Spoznanja so prišla po desetletnem ukvarjanju s temo, katere absolutni vrhunec predstavlja film Slovenija moja dežela, rezultat štiriletnega snemanja. Verjetno točno zaradi zelo prepričljive karakterizacije likov in natančnih zaključkov je film izločen iz nacionalnega festivala, programa Kinoteke in vseh nacionalnih seznamov, enako kot Poslednji Žilnik, moj osebni masterpiece na temo kolaboracije in Normalno življenje, igrani road movie, ki v biti samo v eni sceni tematizira izbris, ampak je očitno nedovoljno spoštljivo do „brisalcev“.
Takrat nisem vedel, da sem se s svojim filmskim ustvaranjem znašel na poti silam zgodovinskega revizionizma in še manj sem lahko vedel, da je izbris ključno orodje revizije zgodovine. Posledice, ki jih je to pustilo na moje življenje sem opisal v tekstu Dodatek k bilanci mojega življenja v demokratični Sloveniji: http://dimitarfilmsblog.
Glavni zaključki v zvezi z izbrisom, so naslednji:
1.Izbris je maščevanje Jugoslovanom za poraz v Drugi svetovni vojni (kjer velja "shortcut" Jugoslovan = komunist)
2.Izbris je poskus revizije zgodovine, ker hoče ustvariti lažni vtis, da Slovenija ni nastala v Drugi svetovni vojni s pobijanjem fašistov in njihovih slug, temveč je nastala v devetdesetih s pobijanjem (brisanjem) Jugoslovanov (komunistov). Ravno zaradi tega (lažne državotvornosti) je izbris še vedno "nedotakljiv" in zato izločujejo filme iz programov če je le en stavek v njem nespoštljiv do izbrisa.
S temi zaključki končujem svoje filmsko raziskovanje teme izbrisa. Za morebitna vprašanja sem vedno odprt.
Posts
