AVTORSKA DISTRIBUCIJA

(Na sliki je  čebula iz studija Alme Anakiev na Staten Islandu, NYC, v času projekcije filma Rubbed Out v Resistance Cinema v New Yorku, aprila 2011)

Pismo Janu Bilodjeriču na Normal-Life mailing listi 31.10.2011:

Zdravo Jan,

hvala za prijazne besede. Izpisal sem se iz mailing liste DSR tako, da ne sledim komunikaciji.
Vprašanja o distribuciji so vedno aktualna. Jaz se ukvarjam z alternativnim filmom in moje dosedanje izkušnje z distribucijo so večinoma alternativne. Mainstreamovske (industrijske) koncepte ne maram in se jim izogibam na vsak način. Prav tako mi niso všeč sistemi in sistemsko mišljenje (tudi distribucijski sistemi). Z eno besedo: preferiram asimetrične rešitve. Po drugi strani, ker sem izrazito avtorsko naravnan in imam kot avtor rad ljudi, sem rad med publiko ko se moj film vrti in hočem slišati njihovo podoživljanje (ali pa ne-doživljanje), komentarje in mišljenja. Rad tudi debatiram. Rezultat vsega tega je DVD distribucija po različnih alternativnih mestih, ki jo na široko prakticiram celo desetletje in se da primerjati z jazz nastopi v različnih klubih. Temu jaz rečem "avtorske projekcije" ali "avtorska distribucija". Moje izkušnje so izjemno dobre. Predstavljal sem svoje filme povsod po Sloveniji in na različnih mestih po svetu. Spomnim se prve projekcije Amiga v mladinskem centru v Tolminu l. 2003, ko je bila zasedenost prostora polna, iskala se je karta več. Mislim, da je takrat prišlo več kot 100 ljudi. Denar od vstopnic so nam prinesli v škatli od čevljev. S tem denarjem smo vsi, cela ekipa šli na festival v Beograd. Takšno doživetje ti kinematograf ne omogoča. Po različnih mladinskih klubih po Sloveniji je publike nekaj manj, v glavnem 10 do 30 ljudi, kar tudi ni malo. Vsak kontakt avtorja in publike pred maloštevilnim občinstvom je veliko bolj kakovosten kot pred masovnim občinstvom. (Največ gledalcev je bilo na projekciji Amiga v Domu Sindikatov v Beogradu. Prišlo jih je 1.300). Zadnje čase svoje filme najbolj pogosto vrtim v Ljubljani v Socialnem centru Rog, občasno tudi v DIC-u. Tam sem pred približno mesecem dni predstavljal zadnji dokumentarec: Unpaid by Law (HD, 28 minut, ki govori o izkoriščanju bosanskih delavcev v Sloveniji). Prišlo je več kot 50 ljudi in diskusija po filmu je trajala do polnoči. Na projekciji so bili tudi novinarji radia Študent in radia Linz (Avstrija) katerim sem dal intervjuje. Povej mi, kdo ti lahko danes še omogoči takšen avtorski komfort in kakovosten sprejem? Podobno je tudi v tujini. V znanem Dunajskem Mikrokinu je prišlo na projekcijo Poslednjega Žilnika več kot 50 ljudi, diskusija po filmu pa je trajala skoraj dve uri. Aprila sem predvajal Rubbed Out v New Yorkškem Resistance Cinema pred nekaj več kot 50 ljudmi. Diskusija je trajala uro in pol. Na Poslednjem Žilniku v Infotočki na Meteljkovi je bila tudi Urška med ostalimi 30 ljudmi in lahko prenese svoje občutke s projekcije in diskusije...  Jaz osebno mislim, da je stik avtorja s publiko zelo zdrav, (morda tudi "zdravilen") in za mene verjetno nujen. Ne zanima me ustvarjanje filmov samo zaradi ustvarjanja filmov; pri svojem delu sledim lastni viziji in delam tako za sebe tako tudi za ljudi. (Ali ni umetnost most med avtorjem in ljudmi?) Eden od kolegov iz DSR mi je enkrat rekel, da ko konča film ga vidi enkrat in potem nikoli več. Baje takoj začne razmišljati o naslednjem filmu. Jaz tega ne razumem. Tudi nočem razumeti. Ali je vez med avtorjem in delom res tako tanka, hladna in nepomembna? Šokantno. Meni to govori, da gre za prevlado formalizma. Vsebinske zadeve manjkajo, film se dela zaradi "estetike"...

Alternativna distribucija ("Avtorske projekcije"), ki sem jo razvijal desetletje seveda ni sama po sebi dovolj. Potrebni so tudi festivali. Menim, da so filmi brez festivalov precej osamljeni in bogi, tudi če jih avtor predvaja po različnih mestih po svetu. Festivali so vid distribucije in tudi element propagande na najvišji ravni. Zanimanje ljudi za tvoj film pa je za distribucijo ključno (Ameriški distributerji porabijo za reklamo 30 -150 milijonov dolarjev po filmu, oziroma 2 milijona dolarjev za neodvisni film). Če torej nimaš festivalov in/ali denarja za propagando (reklamo), če ne služiš interesom lokalnega občinstva (community activism) ostane internet kod edino distribucijsko in podporno sredstvo. Kar seveda ni malo, ne vem pa kako ostvariti kontakt z občinstvom.

To je moj odgovor v zvezi z internetom: mislim, da je nujen in da bo imel vse večjo in večjo vlogo pri predstavitvi, distribuciji in življenju filma. Stik med avtorjem in občinstvom pa je zame zelo pomemben.

Če me sprašuješ o prihodnosti filmske distribucije (distribucija 21. stoletja) je moj odgovor: digitalna distribucija in internet. Se pravi, poceni opcija in zmanjšani stroški distribucije. Pri tem je treba vedeti, da kinematografi pri 35 mm distribuciji pravzaprav služijo kruh zahvaljujoč prodaji kokic, kave in kokakole, film je vaba za masovni obisk v priročni gostilni.

Strnjeno povedano bi to bilo to. Upam, da ti je odgovor v korist. New Yorško projekcijo Rubbed Out-a  in del diskusije smo posneli. Linki do You Tube so spodaj,
Dimitar

BTW: Moj alternativno posnet film Rubbed Out je verjetno najbolj široko distribuiran slovenski film vseh časov. V Sloveniji je imel 133 projekcij, v Evropi več kot 50, poleg tega tudi v Ameriki, Aziji in Afriki: bil je v tekmovalnem programu na največjem Afriškem festivalu Amakula v Kampali, Uganda. Je tudi prvi slovenski film prikazan na IDF Amsterdam.

Alternativni filmmaking (in distribucija!) ni hec! Le da se o tem pri nas ne govori ker ne obstaja kultura neodvisnega filma. V Sloveniji neodvisni filmarji delajo eno do dve leti. Če jih država ne posvoji nehajo. Zanimiv fenomen. Ljubezen kratkega daha. Seveda so tudi kakšne izjeme. Ogromna večina je na državnih jaslih in zato je vprašanje distribucije za njih nepomembno, oziroma imajo radi "klasične rešitve", kot praviš.

Pozdrav še enkrat vsem, upam da se vsi vidimo 10. decembra

PS. Ta negativen termin  "amerikanizacija", ki ga uporabljaš ni na mestu, ker verjetno hoče označiti filmsko industrijo (a la Hollywood). Treba je vedeti da so pred Hollywoodom filmski studiji obstajali v Franciji i Nemčiji (UFA), kjer so jih iznašli, Hollywood pa je to prevzel v času prve svetovne vojne v Evropi. Ampak DSR je najboljši primer velike ljubezni do industrije in studijskega sistema. DSR je pravzaprav "amerikanizacija" medtem, ko je v Ameriki zelo močna tudi kultura neodvisnega filma, tukaj pa je prisotna samo t.i. "amerikanizacija"... Pri nas ni ničesar drugega razen "amerikanizacije"...:-) Jaz mislim da se termin "amerikanizacija" uporablja z namenom povedati: "Tam je slabo, tukaj je dobro". Ta termin je torej lokal-patriotski. V resnici pa je situacija pri filmu ravno obrnjena. Tukaj je "Amerikanizacija", tam pa je Amerika.

RUBBED OUT IN RESISTANCE CINEMA (NYC) na You Tube:

http://www.youtube.com/watch?v=wmsz7gwIlps

http://www.youtube.com/watch?v=r62XiLnLVkM

http://www.youtube.com/watch?v=vrLxBz0vNtE

http://www.youtube.com/watch?v=-zVgvPa4xo0

http://www.youtube.com/watch?v=H28PFx8tvbw