KINOHERZ

/Na sliki: Walter Dragosavljević Rutar - Amigo, fotografija iz filma "Tolminci", 2008 /

POLITIKA SRCA V FILMU
( Leopoldštatska deklaracija ali skica za novi manifest angažiranega filma )
Dimitar Anakiev

-Potrebna je revizija koncepta angažiranega filma, karkoli ta izraz pomenil – iztopiti iz ideologij in se napotititi k središču človekovega življenja.
-Čim več je film bližji človeku, čim več izraža njegove prave potrebe, bolj je angažiran.
-Če je „Človek z filmsko kamero“ Dzige Vertova zunanji in distancirani opazovalec človekovega vsakdana, ki deluje spomočjo umetniškega koncepta „Kino-Oko“, potem je sodobni „Človek z video kamero“ interaktivni ustvarjalec, ki ustvarja kinematografske slike iz samega središča svojega zanimanja, kot soudeleženec čigav umetniški credo lahko imenujemo „Kino-Srce“, ali enostavno: „Srčni kino“.
-“Srčna kinematografija“ izhaja iz preprostega dejstva, da človeško srce vidi več in dalj kot človeško oko.
-Politika srca v kinematografu !
-Način produkcije prikriva ideologijo. Pristati na produkcijske standarde trga pomeni oddaljiti se od človeka, oddaljiti se demokratičnega filmskega ustvarjanja katerega omogoča video – v korist elitizma, meščanske filozofije komforta in plehke estetike.
-Duh „srčnega kina“ je lokalen, njegov izraz temelji na sinergiji izvorne moči lokalnega junaka, lokalne zgodbe, lokalne govorice, lokalne slike in lokalnega zvoka.
-Ker „srčni kino“ izhaja iz ustvarjanja srčnih vezi med ljudmi njegov duh je tudi demokratičen in zato je Leopoldstat enako pomemben „srčnemu kinu“ kot Hollywood.
-Dramaturgija „srčnega kina“ spoštuje enako Bertolda Brechta kot Aristotela.
-“Srčni kino“ ne more postati inštitucija in to dejstvo ga naredi za nomadskega.
-Radikalni humanizem je idejna osnova „srčnega kina“.
-“Kino-Srce“ ni koncept, temveč naravno stanje kinematografije.


Napisano na vlaku Dunaj-Jesenice, 1. decembra, 2008.